International symposium on emergency medicine

Uporaba MPZMS in predihavanje
Pri svojem vsakdanjem delu smo opazili težave pri predihavanju bolnikov, ki so bili oživljani z
aparatom LUCAS, saj ta izvaja neprekinjeno (brez pavze za vpih) masažo srca s frevenco 100 stisov na
minuto. Najlažje je šlo s počasnim predihavanjem z ambujem (v osebnem kontaktu so nam to priporočili
Švedi), saj je bila običajna mehanična ventilacija med pogostimi kompresijami in dekompresijami
motena (ves čas previsoki tlaki v dihalnem sistemu). Zaradi tega smo se nekoliko bolj posvetili temu
problemu. Že raziskave iz 90-ih let so pokazale, da predihavanje v začetku oživljanja verjetno ni
potrebno (14). Prva raziskava na živalskem modelu je primerjala preživetje prašičev, ki so bili ob srčnem
zastoju oživljani z napravo LUKAS (masaža brez prekinitev) in predihavani na klasičen mehanični način
(tudi z uporabo PEEP) ali pa so uporabili le poseben endotrahealni tubus (Boussignac E.T. tubus, Vygon,
Francija), ki omogoča kontinuirano vpihavanje (insuflacijo) kisika skozi cevke v steni tubusa. Preživetje,
parcialni tlak kisika in pa koronarni perfuzijski tlak je bil boljši v drugi skupini (15). V obeh skupinah je bil
parcialni tlak CO2 precej nižji od normale. Podobne parametre so odkrili tudi pri pri bolnikih, ki so bili ob
primarnem srčnem zastoju randomizirani v enaki skupini (16). V nadaljnjih raziskavah se je pokazalo, da
imajo boljše preživetje in nevrološki izhod od prašičev, pri katerih so masažo z LUCAS prekinjali zaradi
predihavanja (30:2), celo tisti prašiči, ki so imeli le vstavljen endotrahealni tubus brez dodajanja kisika
(17). Zaradi tega predvidevamo ob oživljanju z napravo LUCAS uporabo modificiranega tubusa za
kontinuirano insuflacijo kisika, ukinili pa bomo mehanično ali ročno predihavanje vsaj v prvih 30
minutah oživljanja.
Uporaba MPZMS in reperfuzijsko zdravljenje
V zadnjem času je bilo objavljeno kar nekaj člankov, ki omenjajo možnost invazivnega
reperfuzijzijskega posega na koronarnih arterijah med kontinuiranim oživljanjem z MPZMS. Objavljeni
sta bili tudi večji seriji primerov s 43 primeri iz Švedske in 6 primeri iz Norveške (18, 19). Gre za bolnike z
različnimi zastojnimi ritmi pri katerih začetni ukrepi oživljanja niso bili uspešni. Reperfuzijsko zdravljenje
je bilo uspešno pri 67% bolnikov, odpuščeno pa je bilo 11 od 43 bolnikov. Tako pri izbranih bolnikih
lahko z uporabo MPZMS pridobimo časovno okno, v katerem lahko izvedemo poseg, ki bo nekaterim
rešil življenje. Problematična bo izbira bolnikov, pri katerih je ves ta trud smiselen. V UKC Ljubljana smo
v sodelovanju IPP, KOIIM in službo za nujne koronarne posege tak postopek uporabili pri 3 bolnikih.
Preseneti nas je relativno visok arterijski tlak, ki smo ga med posegom invazivno izmerili v aorti.