International symposium on emergency medicine

Izpostaviti želim zaskrbljujoče
dejstvo, da se s psihičnimi obremenitvami reševalcev ne ukvarja nihče od strokovnjakov s tega
področja. 
S prispevkom želiva utemeljiti potrebo po razširitvi tima, ki opravlja svoje delo na urgenci.
Posebej želiva poudariti pomen zaposlitve socialnega delavca na urgenci, kakršen projekt že izvajajo v
določenih državah. 
Zaradi vse kompleksnejšega dela v nujni medicinski pomoči, se dnevno pokaže potreba po razširitvi
tima. Dnevno ugotavljamo, da velikokrat za kakovostno in profesionalno oskrbo uporabnikov na
terenu ni dovolj ekipa, ki se nahaja v nujnem reševalnem vozilu (dr. , dipl. zn., zdr. teh). Zaželen član
tima bi bil tudi socialni delavec, ki bi v omenjenih situacijah (problem stresa in sindroma izgorevanja
pri reševalcih, socialno delo z družino, nasilje nad ženskami, starimi, socialno delo z neprostovoljnimi
uporabniki …) izvajal potrebno psihosocialno pomoč.
»Reševalci v svojem procesu izobraževanja v šoli še vedno ne morejo pridobiti socialnih veščin. S
socialnimi spretnostmi mislijo na spretnosti medosebnih odnosov (timsko delo), samozaupanje,
disciplino, načrtovanje dela, preprečevanje procesa izgorevanja … Delo v nujni medicinski pomoči
predstavlja veliko paleto različnih situacij, ki jih osebje mora obvladovati. Največja nevarnost za
335
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
- pri večjem številu pacientov hkrati se opravi hitra triaža (60 sekund ali manj) za ustrezno
poizvedovanje glavne težave in/ali postavljanje ključnega vprašanja ter vizualizacija (kot je npr. tipanje
pulza na ekstremiteti). To nam daje informacijo za določitev akutnosti zdravstvenega stanja in celovite
triažne presoje;
- na podlagi hitre triaže in določitvi prednostne triažne lestvice medicinska sestra kasneje še dodatno
po potrebi opravi temeljitejšo triažo, ki vključuje merjenje vitalnih znakov in dopolnjevanje
dokumentacije.
Triaža je odgovorno in strokovno zahtevno delo (Cotič, 1996), saj mora medicinska sestra po mnenju
Vraneševiča (2007) oceniti, kateri pacient najbolj in najhitreje potrebuje medicinsko pomoč. Sestavljena
je iz petih korakov (Mackway et al, 2006):
- določitev problema,
- zbiranje in analiza informacij povezanih z rešitvijo problema,
- ocenitev vseh alternativ in izbira ene za implementacijo,
- izvajanje izbrane alternative,
- spremljanje izbrane alternative in ocena končnih rezultatov.