International symposium on emergency medicine

Aktualni negovalni problemi, ki se pojavljajo pri bolniku z nalezljivo boleznijo
Ključne sestavine zdravstvene nege bolnika z nalezljivo boleznijo so stalen nadzor življenjsko
pomembnih organov, merjenje vitalnih znakov, opazovanje zavesti, opazovanje dejavnikov tveganja za
nastanek sepse in natančno spremljanje učinkov zdravljenja. 
Telesna temperatura je višja od normalne
Telesna temperatura je lahko v poteku okužbe povišana nad 38°C ali znižana pod 36°C. Ob naraščanju
telesne temperature ima lahko bolnik mrzlico, pri kateri moramo biti pozorni, da jo prepoznamo, saj je
pri prizadetosti določenih organov (pri meningitisu) potrebno ločiti mrzlico od epileptičnega statusa. Po
naročilu zdravnika vzamemo hemokulture, ki morajo biti odvzete čim prej po pojavu zvišane telesne
temperature (ob naraščanju) ali mrzlice oz. pred uvedbo antibiotičnega zdravljenja (6).
Nevarnost za neuravnovešen volumen tekočin
Pri bolnikih z nalezljivo boleznijo je izguba tekočin pogosto povečana na račun povišane telesne
tekočine, bruhanja ali odvajanja tekočega blata. Veliko tekočine izgubimo z znojenjem in pospešenim
dihanjem. Simptomi zmerne dehidracije so utrujenost, žeja, povečan srčni utrip, zmanjšana polnitev
pulza, pospešeno dihanje, vdrte oči, suhe sluznice, znižan turgor kože, hladne okončine, oligurija (7).
Zaradi spremljanja hemodinamskega stanja, bolnikom uvedemo urinski kateter in merimo urne diureze
(oligurija, anurija); urne diureze morajo biti ≥0.5ml/kg/h (6). Vso izločeno tekočino beležimo. Upoštevati
moramo tudi izgubljeno tekočino s potenjem. 
Nezadosten vnos hranilnih snovi
Po naročilu zdravnika, kadar bolnik ni zmožen sam uživati hrane in tekočine, uvedemo nazogastrično
sondo (NGS) za pripravke enteralne prehrane in tekočine. Po uvedbi NGS bolniku dvignemo vzglavje za
kot 30 stopinj in na 8 ur kontroliramo zastoj hrane, s čimer preprečujemo možnost aspiracije želodčne
vsebine (aspiracijske pljučnice). Vso prejeto hrano in tekočino beležimo.
Diareja
Pri nalezljivih boleznih je konsistenca in frekvenca odvajanja blata pogosto spremenjena. Driska je
lahko glavni znak bolezni, lahko pa tudi spremljajoč znak številnih okužb. Pri spremljanju izločenega
blata beležimo frekvenco, ocenjujemo količino in smo pozorni na možnost primesi krvi ali sluzi v blatu
(hematest blata). Obstipacija je redko vzročno povezana z nalezljivo boleznijo, lahko pa nastane ali se
poslabša zaradi hude dehidracije, ob vročinskem stanju ali ob dolgotrajni imobilizaciji zaradi bolezni. 
Motnje zavesti
Pri zdravljenju bolnikov z nalezljivimi boleznimi se pogosto srečujemo s spremenjenim stanjem
zavesti. Zavest je lahko spremenjena pri okužbi centralnega živčevja, ob sepsi, pljučnici, malariji ali
drugih hudih stanjih. Pomembno je pridobiti podatke o predhodnem stanju bolnika (demenca pri
starostnikih). Motnja zavesti pri bolniku lahko pomeni zaspanost, zmedenost, slabšo orientacijo,
apatičnost ali komo. Zavest ocenjujemo po lestvici Glasgow Coma Scale (GCS). Spremljanje bolnikove
zavesti, je zelo pomembno, saj je eden od pokazateljev uspešnosti zdravljenja.