International symposium on emergency medicine

Materiali in metode
Retrospektivno smo analizirali vse umrle v avtomobilskih prometnih nezgodah, ki so bili obravnavani
na ISM MF v Ljubljani od leta 2001 do leta 2009. Opredelili smo incidenco morfoloških oblik aortnih
poškodb pri posameznih udeležencih v cestnem prometu, njihovo pojavnost v odvisnosti od vrste
prometne nezgode in vpliv starosti na incidenco in morfologijo aortnih ruptur. Primerjali smo razliko v
travmatizmu aorte pred (leto 2001 do 2007) in po uvedbi novega ZVCP (leto 2008 in 2009) ter posredno
ugotavljali vpliv omejitve hitrosti na etiologijo topih poškodb aortne stene.
Rezultati
V raziskavo smo vključili 388 oseb: 237 voznikov, 103 sopotnikov in 48 potnikov osebnih avtomobilov.
Incidenca aortnih ruptur je bila pri voznikih 36,7% (87 oseb), pri sopotnikih 43,7% (45 oseb) in pri
potnikih 27,1% (13 oseb). Intramuralne aortne rupture (Tip I) smo odkrili v 14 primerih (9,6%),
transmurlne (Tip II) v 85 primerih (58,6%) in multiple (Tip III) poškodbe aorte v 46 primerih (31,8%).
Pojavnost različnih morfoloških oblik aortnih ruptur pri posameznih udeležencih je prikazana v tabeli 1.
Tabela 1. 
Morfološke oblike aortnih ruptur pri posameznih udeležencih v prometu.
Incidenca aortnih poškodb je bila pri čelnih trkih 30,5%, pri bočnih trkih 58,8% in pri ostalih oblikah
prometnih nezgod (prevračanje, izpad) 29,2%. Tabela 2 prikazuje morfologijo aortnih ruptur v
odvisnosti od vrste nezgode.
Tabela 2. 
Morfologija aortnih ruptur v odvisnosti od vrste prometne nezgode.
Povprečna starost umrlih v avtomobilskih prometnih nezgodah z aortno rupturo je bila 42,8 let (16-
90 let), brez aortne poškodbe 40,9 let (1-96 let). V skupini umrlih z aortno rupturo je bilo 43,9% starih nad
50 let, v skupini brez aortnih poškodb pa le 31,2%. 
Incidenca poškodb prsne aorte se je po uvedbi novega ZVCP pomembno zmanjšala. V povprečju je
bila pojavnost aortnih ruptur pri umrlih v cestnem prometu do leta 2008 38,3%, po letu 2008 pa le
29,4%. 
Razpravljanje
Poškodba aorte v prometnih nezgodah je posledica nenadne spremembe hitrosti gibanja telesa,
sunkovitega trka in kompresije prsnega koša pri udarcu ob oviro ali podlago.
Patogeneza aortnih poškodb je rezultat delovanja številnih mehanskih in anatomskih faktorjev.
Morfološko razlikujemo več oblik aortnih ruptur, od omejene raztrganine intime do popolne transekcije
aorte. Za boljši in sistematični pregled vseh morfoloških oblik aortnih poškodb, smo uvedli klasifikacijo
topih poškodb aorte stene, ki deli aortne rupture v tri osnovne tipe z odgovarjajočimi podtipi: tip I
(intramuralne), tip II (transmuralne) in tip III (multiple) rupture 
(2,3)
. Patologija topih aortnih poškodb je
odvisna od poškodbene tolerance prsne aortne ter od sile, ki deluje na površinsko enoto žilne stene.
Ponavadi najdemo ruptro aorte na enem mestu, multiple aortne poškodbe so posledica sočasnega
delovanja različnih poškodbenih mehanizmov in velikih travmatogenih sil. Poškodbena toleranca aorte
je odvisna od anatomskega poteka prsne aorte, histološke zgradbe in patoanatomskih sprememb