Ukrepi, vezani na način prenosa okužbe
Standardni ukrepi
Podlaga za izvajanje standardnih ukrepov temelji na predpostavki, da se lahko v krvi, telesnih
tekočinah in izločkih ter na koži in sluznicah kateregakoli bolnika nahajajo potencialne bolezenske klice.
Med standardne ukrepe sodijo higiena rok, uporaba rokavic, predpasnika, plašča, maske, zaščite za oči
in tehnika varnega odvzema krvi. Uporabo določenega ukrepa narekuje vrsta kontakta z bolnikom
(uporaba rokavic pri odvzemu krvi, uporaba rokavic in zaščitne maske pri intubaciji). Med novejši
standardni ukrep, ki je nastal kot neposredna posledica pojava SARS, sodi higiena kašlja. Ta med drugim
zahteva, da bolnik z neznano respiratorno okužbo, ki kašlja, nosi zaščitno kirurško masko (3). Standardne
ukrepe po potrebi uporabljamo skupaj z ukrepi za preprečevanje kontaktnega prenosa, kapljičnega
prenosa in aerogenega prenosa.
Izolacija bolnika
Bolnika namestimo v izolacijo takoj, kadar bi lahko kontaminiral okolico (nesodelujoči bolnik z drisko,
bolnik z obilnim izmečkom, bolnik z obilnim izcedkom iz rane), kadar je kužnost bolnika dokazana (npr.
kolonizacija oz. okužba z MRSA, VRE) in kadar bi lahko prišel v stik z bolnikom, ki ima veliko tveganje za
okužbo (npr. okuženo opeklino, levkopenijo). Kadar imamo več bolnikov z isto okužbo, so lahko le-ti
nameščeni skupaj, ločeno od drugih bolnikov (kohortna izolacija).
Kontaktna izolacija
Kontaktna izolacija preprečuje prenos mikroorganizmov od kolonizirane osebe ali okuženega bolnika
s stikom in prek kontaminiranih površin. Potrebna je velika doslednost osebja pri izvajanju predpisanih
navodil. Bolnik naj ima ločene pripomočke (termometer, aparat za merjenje krvnega tlaka, aspirator,
pripomočke za fizioterapijo). Poleg uporabe rokavic in zaščitne delovne obleke ob stiku z bolnikom in
njegovo okolico ter natančnega razkuževanja rok osebja je pomembno tudi razkuževanje in čiščenje
bolnikove okolice. Ključno je zgodnje odkrivanje teh bolnikov in njihova namestitev v enoposteljno
sobo s sanitarijami ali kohortna namestitev, in sicer glede na epidemiološke podatke, klinične znake in
potek okužbe ali analizo mikrobioloških vzorcev. Bolnikom omejimo gibanje zunaj bolniške sobe, če to
ni neobhodno potrebno. Z oddaljenostjo med posteljami in pripadajočo bolnikovo opremo prek 1,5 m
bi presegli minimalno območje kužnosti – v tem območju je namreč precejšnja verjetnost
kontaminacije okolice.
Kohortni način osamitve pomeni združevanje bolnikov s kolonizacijo oz. okužbo z istim
mikroorganizmom, učinkovit pa je le ob hkratni določitvi medicinskih sester, ki delajo samo pri teh
bolnikih (1).
Do'stlaringiz bilan baham: |