International symposium on emergency medicine

322
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010

---

324
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
PROSTE TEME IN PRIKAZI PRIMEROV
FREE TOPICS AND CASE REPORTS
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
325

---

- o morebitnih drugih možnostih zdravljenja,
- o načinih zdravljenja, ki v Sloveniji niso dosegljivi,
- o načinih zdravljenja, ki niso pravica iz zdravstvenega zavarovanja, in
- o rezultatih zdravljenja ter morebitnih zapletih.
Avtonomija je sposobnost posameznika odločati se premišljeno ali utemeljeno ter delovati na
osnovi takih odločitev. Tri komponente avtonomije so sposobnost samostojnega razmišljanja,
samostojnega odločanja in samostojnega delovanja na osnovi teh samostojnih razmišljanj in odločitev.
Avtonomijo pacientov je potrebno spoštovati in podpirati, vendar ni absolutna. Potrebno se je
zavedati, da se vedno odločamo v določenem osebnem in družbenem kontekstu. Živimo in delamo z
našimi družinami ali prijatelji, ki jih prosimo za pomoč pri odločanju, pri tehtanju možnosti v luči
različnih potreb in preferenc ter se raje odločamo skupaj z drugimi kot sami.
Medicinske sestre imajo štiri temeljne odgovornosti: podpiranje zdravljenja, preprečevanje bolezni,
obnavljanje zdravja in lajšanje trpljenja. Z zdravstveno nego je neločljivo povezano spoštovanje
človekovih pravic do življenja, dostojanstva in spoštljivega obravnavanja.
Prikaz primera
V prispevku bo predstavljen primer pacientke, ki je nujno operacijo, kljub ustreznim pojasnilom in
opozorilom vztrajno odklanjala.
Ekipa Internistične prve pomoči je sprejela klic, da peljejo življenjsko ogroženo pacientko. Ob
prihodu je bila pacientka ogrožena, prizadeta, koža je bila bleda in hladna. Pacientko smo monitorizirali
in odvzeli krvne preiskave. V anamnezi je podala, da naj bi imela bolečino v trebuhu že dopoldan, ki pa
se je tekom dneva nevzdržno stopnjevala. Podobne bolečine je že imela vendar so minile. Ob prihodu
reševalcev na terenu, naj bi bila pacientka nezavestna, brez tipnih pulzov in merljivega krvnega tlaka.
Izvajana je bila zunanja masaža srca in po 2 minutah je pacientka pričela odpirati oči. Zdravil naj ne bi
jemala in pri zdravniku je bila nazadnje pred 20. leti. Bolečine v predelu trebuha, so se med pregledom
stopnjevale, zato opravimo urgentni CT abdomna.
Po opravljenem CT-ju se je izkazalo, da gre za rupturo votlega organa in nujna je bila operacija.
Zaplet pa se je pojavil pri pridobivanju soglasja za operacijo, saj jo je pacientka vztrajno odklanjala.
Ekipa, ki je pacientko obravnavala, se je srečala s problemom odklonitve življenjsko pomembnega
posega za pacientko. Pojasnilo zdravnika in pridobitev privoljenja sta dolžnost zdravnika. Ker lečeči
zdravnik na IPP ni pridobil privolitve pacientke za operativni poseg, so se v dodatno pojasnjevanje in
pridobitev privoljenja vključili še drugi člani zdravstvenega tima vključno z medicinsko sestro. 
Medicinska sestra poskuša pacientko pomiriti, vzpostaviti zaupanje ter zmanjšati strah pred
posegom. Razlog pacientkine odklonitve posega je timu ostal nejasen, odgovarjala je le s stavkom »Ne,
ne pustim se operirati«. Svoje odločitve ni argumentirala. 
Z pacientko sta se pogovorila tudi abdominalni kirurg in anesteziolog, ki ravno tako nista uspela
pridobiti privoljenja. Ker je bilo enotno mnenje zdravstvenega tima, da je operacija nujna in
pacientkina odločitev ni racionalna se je v proces obravnave vključilo psihiatra, ki je bil mnenja, da gre
za življenje ogrožajoče stanje, zato dodaten pregled psihiatra ni potreben. V zdravljenje smo vključili
tudi predsednika za medicinsko etiko, ki pa je menil, da v primeru življenja ogrožajočega stanja mnenje
svojcev zadostuje za privolitev k urgentni operaciji.
Glede na težko zdravstveno stanje je bilo predpostavljeno, da pacientka ni sama sposobna odločati
o tako pomembni zadevi, zato v zdravljenje vključimo tudi svojce, ki so bili prisotni ves čas
diagnostično-terapevtskega programa. Stališče svojcev je bilo nasprotno bolničinemu in so si želeli
pomoči zanjo. V prepričevanje so se vključili tudi sami s prigovarjanjem in prošnjami za pristanek na
operativni poseg. Žal pa so bili tudi svojci neuspešni. S podpisom, da se pacientka obnaša drugače in
ne kot običajno so svojci privolili v operativni poseg.