International symposium on emergency medicine

Predbolnišnična nujna medicinska pomoč v Sloveniji
V Sloveniji izvajajo nujno medicinsko pomoč (v nadaljevanju NMP) na terenu zdravniki splošne –
družinske medicine in reševalci (z dokončano srednjo ali visoko strokovno zdravstveno izobrazbo) v
okviru zdravstvenih domov. Služba nujne medicinske pomoči je bila prvič opredeljena v Sloveniji konec
leta 1996 s Pravilnikom o službi nujne medicinske pomoči. Pred tem letom je vsak zdravstveni dom
organiziral dejavnost nujne medicinske pomoči po svoje. Zaradi neurejenih razmer na tem področju se
je na Ministrstvu za zdravstvo začel Projekt nujne medicinske pomoči v Sloveniji. Njegova naloga je
uveljaviti in poenotiti vse elemente predbolnišnične in bolnišnične nujne medicinske pomoči, ki mora
izpolnjevati dva osnovna kriterija - kratek odzivni čas in ustrezna medicinska oskrba. V ekipi NMP, ki
obravnava življenjsko ogroženega pacienta ali poškodovanca na terenu, mora biti vedno zdravnik, ki
vodi ekipo in odgovarja za njeno delo. Pri oskrbi sodelujeta eden ali dva reševalca. Zdravnik in reševalca,
ki sestavljajo ekipo NMP, morajo biti dodatno izobraženi na področju nujne medicinske pomoči. 
280
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010

---

možnosti s spuščenimi nogami. V tem položaju se pacienti tudi najbolje počutijo. Kadar pa je stanje
pacienta takšno, ta zahteva prenos v ležečem položaju (nezavest, grozeč srčni zastoj), izberemo za
prenos zajemalna nosila. Zajemalna nosila so primarno namenjena za pobiranje (zajemanje)
poškodovancev s sumom na poškodbo hrbtenice z ravne podlage (brez premikanja), v praksi pa so se
izkazale kot izredno uporabne tudi za prenos pacientov s težje dostopnih krajev. Nosila so izdelane iz
lahke kovinska ali iz umetnih mas, se razklapljajo po dolžini, prilagaja se njihova dolžina in so opremljena
z veliko prijemališč na vseh straneh nosil. Med prenosom poskrbimo za pacientovo varnost. Poleg
fizičnega varovanja z varnostnimi trakovi mislimo tudi na zagotovitev minimalne psihične varnosti, ki jo
bomo najlaže dosegli tako, da pacienta spremlja poleg nosačev še en član ekipe, in z njim vzdržuje
komunikacijo. Ker na terenu zaradi okrnjene ekipe to redko dosežemo, se morata nosača postaviti tako,
da eden od njiju med prenosom vzdržuje z pacientom vizualni stik in ga skuša pomiriti. 
Tudi v reševalnem vozilu je pacient nameščen v položaj z dvignjenim vzglavjem. Če so pri pacientu
prisotni znaki pljučnega edema, spustimo spodnji okončini z nosil. Po vsakem premikanju pacienta in
med prevozom spremljamo stanje pacienta in preverjamo delovanje vseh priključenih aparatur. Poleg
spremljanja delovanja srca na monitorju običajno merimo nasičenost kapilarne krvi s kisikom, pri
pacientih, ki so endotrahelano intubirani, pa še vsebnost CO2 v izdihanem zraku. Vrednosti na aparatih
so nam v pomoč pri spremljanju stanja pacienta, za pravilni prikaz vrednosti pa je pomemben nadzor
nad aparatom in skrb za dober stik med aparatom in pacientom. Večkrat ponovimo merjenje krvnega
tlaka, frekvence dihanja in srčnih utripov. 
Naloga reševalca je pripraviti pacienta na prenos iz reševalnega vozila ob prihodu v bolnišnico.
Odklopimo in odstranimo aparate, za katere se dogovorimo z zdravnikom, uredimo pacienta in
poskrbimo za varovanje pacientove zasebnosti. Pacienti morajo biti velikokrat zaradi oskrbe,
nameščenih pripomočkov in nadzora delno razkriti, redki pa sprejemni oddelki slovenskih bolnišnic so
urejeni tako, da omogočajo dostop samo zdravstvenim delavcem v prostor, kjer se pacienta ali
poškodovanca prestavlja z nosil reševalna vozila na transportna bolnišnična nosila. Urgentnega
kardiološkega pacienta sprejemnemu zdravniku v bolnišnici običajno preda zdravnik s terena. Predaja
pacienta je ustna in pisna (protokol nujne medicinske pomoči), vsebuje pa podatke o stanju pacienta ob
prihodu, izvedenih ukrepov in spremembami pacientovega stanja med oskrbo. Zdravstveni tehniki
predajo pacienta sprejemni sestri ustno, saj dokumentacije o zdravstveni negi pacienta na terenu, ki bi
veljala za vso državo, ne obstaja.