Razpravljanje
V Vietnamski vojni je umrlo preko 2500 vojakov, ki so izkrvaveli iz velikih ran. Vse te smrti bi se lahko
preprečile s preprostim zaustavljanjem obsežnih krvavitev. Še 25 let kasneje so se žal ponavljale iste
napake, nastavitve esmarchov so bile še vedno pod velikim vprašajem. Veliko revolucijo v samem
sistemu oskrbe ran je prinesel C.A.T.(Combat Application Tourniquet), nam znan kot enodelni esmarch.
Dolgoletne študije so pokazale, da tudi po nekaj urni odstranitvi C.A.T - a z uda, se le ta lahko popolnoma
regenerira. Ravno ta veliki premik v mišljenju je botroval spremembi vojaške
doktrine in tudi samim
medicinsko tehničnim pripomočkom. Glede na mehanizme poškodb se je morala izpopolniti tudi
oprema, ki jo je bojni reševalec uporabljal za nudenje prve pomoči na terenu. Oblikovati se je morala v
tej smeri, da ima bojni reševalec pri sebi najnujnejše stvari za preprečitev treh najpogostejših vzrokov
smrti, ki se jih da hitro in učinkovito oskrbeti. Ti vzroki so: huda krvavitev (nastavi C.A.T.), tenzijski
pnevmotoraks (naredi igelno torakocintezo), zaprta dihalna pot (vstavitev nasopharyngealnega
tubusa).
Zavedati se moramo, da se taktična terenska oskrba vojaka na bojišču bistveno razlikuje od pristopa,
ki nam ga narekuje Evropski svet za reanimacijo v civilni sferi. Posebnosti so mehanizmi poškodb,
okoliščine v katerih so te poškodbe nastale in čas evakuacije poškodovanca, ki je bistveno daljši. Dejstvo
je, da se bojevanje ne bo zaustavilo zato, ker imamo mi pred seboj ranjenega vojaka. Ravno zato so se
razvile različne tehnike reševanja, oskrbe in evakuacije ranjencev z bojišča
z enim samim ciljem,
zmanjšati umrljivost. Oskrba ranjenca na bojišču predstavlja tako zdravstveni kot taktični problem, saj so
potrebne zelo hitre odločitve, kajti bojni reševalec je izpostavljen življenjski nevarnosti.
Sanitetna taktika se deli na tri nivoje: oskrba pod ognjem, taktična terenska oskrba in medicinska
evakuacija.
Pri oskrbi pod ognjem, ki je najnevarnejša za bojnega reševalca in ranjenca, mora bojni reševalec
obvladati vse možne načine izvleke in oskrbe arterijskih krvavitev pri katerih se uporablja enodelni
esmarch oz. C.A.T. (combat application tourniquet). Ta nivo oskrbe nam dovoljuje izredno omejene
intervencije, saj je bojni reševalec omejen s časom in sanitetnim materialom. Na bojišču standardni
protokol A,B,C (dihalna pot, dihanje, cirkulacija) ne zdrži in nima svojega mesta v oskrbi pod ognjem.
Prednost pri oskrbi ima samo C in to je
edina dovoljena intervencija, ki se lahko izvede pod direktnim
sovražnikovim ognjem. Zaustaviti krvavitev z nastavitvijo C.A.T. - a. Tu se lahko postavi vprašanje: Ali je
smiselno nastaviti C.A.T., če predhodno ni oskrbljena dihalna poti? Ali mora vedno A imeti prednost pred
B in C? Odgovor je ponavadi, »odvisno«. Logika nam govori, da pomanjkanje kisika v krvi, ki zaokroži po
našem telesu ne prinese nič dobrega. Vendar smo
na slabi poti tudi brez krvi, ki prenaša kisik. Dejstvo je,
da potrebujemo oboje. V vojaški sferi oziroma na bojišču, ima zaustavitev hude krvavitve prednost pred
grožnjo z zaporo dihalne poti. Nastavitev C.A.T. - a je hitra in enostavna.
Taktična terenska oskrba se začne tisti trenutek, ko bojni reševalec in poškodovanec nista več pod
direktnim sovražnikovim ognjem in sta na varnem, v zaklonu. Ravno ta sprememba dovoljuje več časa
in varnosti, da se lahko izvede temeljita oskrba poškodovanca, ki vključuje zaustavljanje hudih krvavitev,
hitri travmatološki pregled celotnega telesa, oskrbo odprtega in zaprtega pneumotoraksa,
nadomeščanje tekočin, ter psihološko podporo. Na samem terenu se izpolni
tudi medicinska karta
poškodovanca v katero se vpišejo osebni podatki poškodovanca, njegovo trenutno zdravstveno stanje
in vse opravljene intervencije. Bojni reševalec mora imeti tudi znanje s področja zdravstvene nege, saj
mora poleg oskrbe hudih poškodb, znati izvajati osnovno zdravstveno nego do prihoda medicinske
evakuacije, ki lahko zaradi samih okoliščin na bojišču traja tudi po nekaj ur.
Zadnja faza je taktična evakuacija poškodovanca iz območja bojišča, na višji nivo zdravstvene oskrbe,
kjer se začne definitivna oskrba. Na višjih nivojih zdravstvene oskrbe se izvaja tudi DCS (Damage Control
Surgery) z namenom, da se vojaku ohrani življenje, udi in oči. Za aktiviranje
medicinske evakuacije iz
druge enote, je potrebno izvesti devet točkovni zahtevek, ki vsebuje naslednje podatke: mesto
pobiranja, klicni znak, frekvenco veze, število poškodovanih – triažo, kakšno medicinsko opremo
potrebujemo, število ležečih, sedečih poškodovancev, varnost na mestu pobiranja, način označevanja
mesta pristanka, status poškodovanca in nacionalnost, kakšno je mesto pristanka (kontaminirano
področje?).
Evakuacijo delimo na:
- CASEVAC – casualty evacuation. Evakuacija z transportnimi sredstvi, ki niso medicinsko opremljena.
- MEDEVAC – medical evacuation. Evakuacija z transportnimi sredstvi, ki so medicinsko opremljena.
- TACEVAC – tactical evacuation. Ta evakuacija vključuje oba načina navedena zgoraj.
Do'stlaringiz bilan baham: 
