International symposium on emergency medicine

Material in Metode
Pacienti po poškodbi glave brez klinično vidnih znakov poškodbe, ali pa z lacerokontuzno rano in z
anamnezo ali heteroanamnezo, da so bili kratek čas brez zavesti.
Za diferenciranje stanja motene zavesti, je potrebno ugotoviti PA (postravmatsko amnezijo) in jasno
klinično sliko, kot so: motnje dihanja, spremembe zeničnih reakcij, disfunkcija bulbomotorike in še
motnje ravnotežja.
Rezultati
Večje število pacientov z anamnezo ali heteroanamnezo, da so bili po poškodbi glave kratkotrajno z
motenim stanjem zavesti ali, da jim je med pregledom postalo slabo, je bilo hospitalizirano zaradi suma
na možgansko poškodbo. 
Med hospitalizacijo ni bilo nobenih zapletov morebitne možganske poškodbe, številni pa so bili
odpuščeni brez dokazanega pretresa možganov.
Diskusija
Če je bil pacient po poškodbi glave z anamnezo ali heteroanamnezo kratek čas z motnjami zavesti, je
potrebno diferencirati PA (postravmatsko amnezijo). To je potrebno ponoviti tolikokrat, dokler se
dejansko ne ugotovi, kaj je na stvari.4
Da bi razumeli morebitno stanje nezavesti, se zdi najbolj enostavno imeti v mislih nevroanatomsko
korelacijo zavesti, ki se kaže s tonusom budnosti kot kvantiteto stanja zavesti (Sl. 1 in 2).3,4
Sika 1. 
ARAS in stanje budnosti.
Sika 2. 
ARAS na prerezu možganov.
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
158
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
159

---

Zaključek 
Anamnezo ali heteroanamnezo o kratkotrajnem nezavestnem stanju po poškodbi glave je potrebno
večkrat preveriti, da bi ugotovili ali pa ne morebitno postravmatsko amnezijo. V zvezi s tem so tudi testi
s katerimi se preverijo funkcije možganskih živcev.
Vse skupaj pomeni, da je lahko sum možganske poškodbe potrjen ali zavržen.
Literatura
1.
Truelle JL, Brooks DN, Joseph PA, Potagas C. An European head cinjury evalution chart. München-Bern-Wien-
New York. Zuckschwerdt Verlag, 1996.
2.
Stocchetti N, Rossi S, Buzzi F, Mattioli C, Parapella A, Colombo A. Intracranial hypertension in head injury. Int
Care Med 1999; 25: 371-6.
3.
Wolf-Heodegger G. Atlas of Systematic Human Anatomy. Third edition, Basel-München-Paris-London-New York-
Sydney: Karger S; 1972.
4.
Barac B. Osnove nevrologije. Zagreb: JUMENA; 1979.
5.
Brown MM, Markus H, Oppenheim S. Clinical anatomy. Stroke medicine. London and New York: Taylor@Francis
Group, 2006: 41-57.
6.
Hajnšek F. Epilepsije. Zagreb. JUMENA. 1979.
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010