|
Zdravstveno dispečerska služba
Posebno poglavje v delu reševalcev in nujne medicinske pomoči predstavlja ustanovitev
organiziranega zdravstvenega dispečerskega sistema. Kljub formalni urejenosti v Republiki Sloveniji
zdravstvena dispečerska služba še vedno ne obstaja, niti nimamo na razpolago pravih (usposobljenih)
zdravstvenih dispečerjev. Zaradi tega je pri prevozih pacientov kot tudi zagotavljanja nujne medicinske
pomoči več problemov - ni celovitega pregleda nad dogajanjem na lokalnem, regionalnem in državnem
nivoju, prisoten je fenomen »vrtičkarstva«, neizkoriščenost virov oz. slaba izkoriščenost virov in predolgi
intervencijski časi. Zdravstvena dispečerska služba je posebna služba znotraj zdravstvenega sistema, ki
lahko deluje v sklopu posameznih zdravstvenih zavodov ali pa kot samostojni zdravstveni zavod na
različnih ravneh delovanja - lokalni, regionalni ali državni ravni. Ko bo sprejet nacionalni dogovor o
oblikovanju zdravstvenega dispečerskega sistema, bo potrebno v kadrovski normativ dodati tudi novo
255
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ UrList RS, št.
72/2006
) v 23. členu. Obliko in način izvajanje
omenjenih dejavnosti pa opredeljujejo novelacije Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (UrList
RS, št. 106/2008 in 57/2007), nadzor nad izvajanjem pa je urejen s Pravilnikom o izvajanju nadzora službe
nujne medicinke pomoči (UrList RS 100/2003). Konec leta 2009 je bil v uradnem listu objavljen še
Pravilnik o prevozih bolnikov (UrList RS 109/2009), ki je natančno določil kadrovski normativ vseh
poklicnih skupin, ki sodelujejo pri prevozih pacientov.
Izvajanje aktivnosti zdravstvene nege v nujni medicinski pomoči in pri prevozih
pacientov
Vodja zdravstvenega tima NMP je zdravnik, izvajalci zdravstvene nege pa večinoma izvajajo
diagnostično terapevtske intervencije, ki jih je odredil zdravnik. Formalno velja opisana hierarhija, v
praksi pa praviloma tim deluje homogeno. Ta neformalni razvoj oblikovanja tima je povzročilo dejstvo,
da so izvajalci zdravstvene nege v zadnjih letih osvojili veliko funkcionalnega znanja povezanega s
prakso. Naloge znotraj tima so dogovorjene, zdravnik prepoznava zdravstvene probleme in se odloča v
skladu z sodobnimi medicinskimi načeli. Izvajalci zdravstvene nege prepoznavajo poleg medicinskih
tudi negovalne probleme, katere načrtujejo in tudi sami odpravljajo. Negovalne in terapevtsko
diagnostične intervencije, ki jih po naročilu zdravnika izvajajo izvajalci zdravstvene nege, pogosto
prekoračujejo priporočila (kompetence in aktivnosti), ki jih je izdala Zbornice zdravstvene in babiške
nege Slovenije (v nadaljevanju ZZBNS) o razmejitvi odgovornosti v zdravstveni negi. Ob dejstvu, da je
vloga zdravnika pri ohranjanju ogroženega življenja dominantna, ostaja zdravstvena nega v NMP manj
opazna. Vlogo zdravstvene nege dodatno manjša še relativno neurejena kadrovska politika na
primarnem nivoju. Če imajo na neki manjši reševalni postaji zaposlene le voznike – laike, medicinska
sestra pa zdravstvenega doma v primeru nujne intervencije ne zapusti, potem o prisotnosti zdravstvene
nege v predbolnišnični NMP težko govorimo.
Nosilec zdravstvene nege, ki ne pomeni le izvajanje posegov, temveč tudi prepoznavanje negovalnih
problemov, načrtovanje in vrednotenje dela, bi morala biti diplomirana medicinska sestra oziroma
diplomirani zdravstvenik. Ta profil je v praksi zelo skromno zastopan v timih NMP, več jih je na večjih
reševalnih službah (v Ljubljani in Mariboru) posamezni pa že kar razpršeno po vsej Sloveniji. Redki med
njimi sodelujejo neposredno v procesu zdravstvene nege. Običajno so razporejeni na vodstvena mesta,
najpogosteje kot vodje reševalne postaje. Periferne enote NMP, ki delujejo na nižjih organizacijskih
nivojih, pogosto v stalni ekipi NMP sploh nimajo razporejenih medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov. Zdravstveni tehniki, ki so tako večinski nosilec zdravstvene nege v NMP na terenu pa niso bili
naučeni in usposobljeni izvajati sodobne zdravstvene nege. Šolski program na srednjih zdravstvenih
šolah so naravnani na izvajanje enostavnih negovalnih intervencij, ki so jih odredili vodje negovalnih
timov. Če bi poskusili opredeliti obstoječo zdravstveno nego v NMP na terenu v teoretični model
zdravstvene nege, bi bil najbližji model primarne zdravstvene nege. Trditvi v prid govori dejstvo, da en
zdravstveni tehnik skrbi za svojega pacienta ves čas oskrbe, ugotavlja njegove potrebe po zdravstveni
negi, sam načrtuje in tudi sam izvaja zdravstveno nego pri pacientu. Za svoje delo nosi vso odgovornost
in predstavlja direktno komunikacijo med pacientom in drugimi izvajalci zdravstvenih storitev, kar so
skupaj temeljni elementi primarnega modela zdravstvene nege.
Zdravstvena nega je pri opravljanju reševalne službe bolj izražena, saj prevoz pacientov opravljajo
izvajalci zdravstvene nege samostojno. Res pa je, da pacienti, ki jih obravnava reševalna služba
samostojno praviloma niso neposredno življenjsko ogroženi in med samim prevozom ne potrebujejo
zahtevne zdravstvene nege. Izjema je nujni prevoz bolnika ali poškodovanca po ugotovljenem
nenadnem obolenju ali poškodbi, ki je brez spremstva zdravnika prepeljan na bolnišnično obravnavo. V
tem primeru mora pacienta spremljati izvajalec zdravstvene nege, ki ima ustrezno znanje in pooblastila,
da lahko prepozna in reši akutno nastale negovalne in tudi nekatere medicinske zaplete.
Do'stlaringiz bilan baham: |
