International symposium on emergency medicine

Tabela 1. 
Klinični znaki dehidracije glede na stopnjo.
Laboratorijska diagnostika je za oceno stopnje dehidracije glede na številne študije manj uporabna.
Največ pove o stopnji dehidracije določitev serumskega bikarbonata - vrednost bikaronata pod 17
mEq/l govori za zmerno do hudo dehidracijo (1). Poleg kislinsko baznega statusa je ob vseh hudo
dehidriranih otrocih pomembna določitev elektrolitov, serumskega kreatinina in uree. Ob hudi
dehidraciji je pomembno takojšnje parenteralno nadomeščanje efektivnega cirkulirajočega volumna,
sicer lahko pride do šoka in posledične ishemične končne poškodbe organov (1). Otrok potrebuje hitri
venski dostop – po možnosti dva velika periferna venska dostopa. Če venskega dostopa ne moremo
zagotoviti v treh poskusih oz. 90 sekundah , nastavimo intraosalno pot (5). Nadomeščanje pričnemo z
izotoničnim kristaloidom - 0,9% FR v bolusih 20ml/kg, ki je edini kristaloid priporočen za urgentno
nadomeščanje volumna v pediatriji (1,2,3,4,5). Hitro nadomeščanje z hipotoničnimi in hipertoničnimi
kristaloidnimi raztopinami lahko vodi v resne komplikacije kot so disnatriemije, cerebralni edem in pri
otrocih z hudo hiponatriemijo v cerebralno demielinizacijo (1). Elektrolitske motnje so nevarne ob
izrazito visokih ali nizkih vrednostih ter ob njihovih hitrih spremembah. V našem primeru smo glede na
klinično sliko samnolence pri dečku pričakovali hud elektrolitski disbalans, ki pa pa ga nismo potrdili.
Glede na rezultate opravljenih preiskav je šlo pri dečku za izotonično dehidracijo s hipokalemijo in
metabolno acidozo, kar smo korigirali z dodatkom KCl in bikarbonata. Ker se po parenteralni rehidraciji
in normalizaciji elektrolitnih motenj dečkovo stanje zavesti ni bistveno izboljšalo, smo diferencialno
diagnostično pomislili na okužbo osrednjega živčevja povzročeno z enterovirusi ali presnovno motnjo,
Znak
Blaga dehidracija (3-5%)