•
Dejstvo je tudi, da v zadnjih letih bistveno več očividcev oživlja, ekipa NMP pa potem nadaljuje, kljub
temu, da se za reanimacijo mogoče sami ne bi odločili.
•
Dejstvo je tudi, da so protokoli predbolnišničnega oživljanja in protokoli nujnih intervencij zelo slabo
izpolnjeni ali celo neizpolnjeni in se tako številni podatki izgubijo. Pogosto pa se tudi zgodi, da zaradi
nepopolne dokumentacije ne moremo spremljati nadaljnje usode bolnika.
Zaključek
Dejavniki, ki statistično značilno vplivajo na preživetje bolnikov po srčnem zastoju izven bolnišnice, so
pristopni čas do bolnika, srčni ritem ob prihodu ekipe NMP in TPO s strani očividcev. Ravno tako
statistično značilno vplivajo tudi prisotnost motorista reševalca na intervenciji, zgodnja defibrilacija
(pred prihodom ekipe NMP) in inducirana hipotermija na terenu.
Literatura
1.
Nolan J et al. Advanced Life Support. European Resuscitation Council 2006.
2.
Žmavc A: Preživetje po oživljanju srčnih zastojev zunaj bolnišnice v Soveniji. V: Gričar M, Vajd R. Urgentna
medicina, izbrana poglavja. Portorož 2007:30-35.
3.
Rajapakse R, Oblak Piltaver N, Zelinka M, Kastelec D. Analiza kardiopulmonalnih reanimacij PHE Ljubljana 1999-
2000. V: Bručan A, Gričar M. Urgentna medicina, izbrana poglavja
4.
Jacobs I et al. Cardiac arrest and cardiopulmonary resuscitation outcome reports: update and simplification of
the Utstein templates for resuscitation outcome reports. In: Resuscitation 63 (2004): 233-249.
5.
Ploj T: Javno dostopni avtomatični defibrilatorji v Sloveniji. V: Gričar M, Vajd R. Urgentna medicina, izbrana
poglavja. Portorož 2006: 72-75.
6.
Ploj T. Ohlajanje bolnikov po srčnem zastoju- preprost ukrep, ki rešuje življenja. V: Gričar M, Vajd R. Urgentna
medicina, izbrana poglavja. Portorož 2006: 158-161.
7.
Tadel Š, Horvat M, Noč M. Treatment of out-of-hospital cardiac arrest in Ljubljana: outcome report according to
the Utstein style. In: Resuscitation 38 (1998): 169-176.
189
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
zgodnjo uporabo v primeru nenadnega srčnega zastoja bi lahko pripomogli k večjemu preživetju
bolnikov. V Sloveniji namreč vsak dan zaradi nenadne srčne smrti umre 5-6 odraslih ljudi (5). V večini
primerov je začetni ritem VF/VT brez pulza, ki jo s zgodnjo defibrilacijo lahko prekinemo. Ob prihodu
ekipe NMP je v opazovanem obdobju bil začetni ritem VF/VT brez pulza le še pri 30.2% bolnikov.
Ritem, ki ga zazna ekipa NMP ob prihodu, namreč ni odvisen zgolj od vzroka, temveč tudi od trajanja
(vsaka VF/VT brez pulza po nekaj minutah preide v asistolijo) (5).
• Dislocirane enote reševalnih vozil po celem področju, ki ga pokriva PHE Ljubljana, in opremljene z
defibrilatorji in usposobljenimi zdravstvenimi tehniki za izvajanje TPO in uporabo defibrilatorja
bi tudi
lahko bistveno pripomogle k večjemu preživetju bolnikov. S tem bi namreč skrajšali čas od zastoja
do defibrilacije in čas do začetka učinkovitih temeljnih postopkov oživljanja, preden bi na kraj
dogodka prispela ekipa NMP. Prav tako bi bilo smotrno usposobiti in opremiti z AED-ji različne v
medicinskem pomenu polprofesionalne službe v Sloveniji (gasilci, policisti, varnostne službe,
reševalci iz vode…). Te enote so bolj razpršene po področju in so neredko na mestu dogodka pred
ekipo NMP.
• Dobrodošla pa bi tudi bila reorganizacija dela v zdravstvenih domovih
(možnost takojšnjega izvoza
zdravnika z defibrilatorjem, če bi šlo za klic v bližini zdravstvenega doma). Zaenkrat to zaradi načina
dela, preobremenjenosti družinskih zdravnikov in neučinkovitega dispečerskega sistema ni mogoče.
Treba je omeniti dve novosti v službi SNMP Ljubljana, ki sta statistično značilno povečali preživetje
naših bolnikov: prisotnost reševalca motorista in inducirana hipotermija na terenu.
• Prisotnost motorista reševalca
je statistično pomembno povečala delež bolnikov, pri katerih je bil
dosežen ROSC, in delež odpuščenih bolnikov iz bolnišnice. Prisoten je bil sicer samo pri 64 KPO
(9.9%). Njegova prisotnost je namreč omejena na letni čas, na dneve brez dežja in na svetli del dneva.
Drug problem pa je pomanjkljiva dokumentacija o njegovi prisotnosti na intervenciji (protokoli, ki jih
uporabljamo v Sloveniji, te opcije ne poznajo, zato zdravniki pogosto pozabijo to dokumentirati).
Prednost motorista je v možnosti zgodnje defibrilacije (običajno pride kar nekaj minut prej na kraj
dogodka kot ekipa NMP in tako »ujame« več VF/VT brez pulza, kot bi jih ekipa NMP) in v zgodnjem
začetku izvajanja kvalitetnih postopkov TPO.
•
Ne samo prisotnost reševalca motorista, tudi zgodnja defibrilacija s strani zdravstvenih delavcev v
različnih zdravstvenih ustanovah (dializni centri, zdravstveni domovi…) statistično značilno poveča
preživetje (tako ROSC, kot tudi delež bolnikov, ki so odpuščeni iz bolnišnice).
•
Inducirana hipotermija ne terenu: Srčni zastoj z ishemijo možganov ima pogosto za posledico
nevrološko okvaro različne stopnje. Raziskave zadnjih let so pokazale, da lahko to okvaro
preprečujemo ali omilimo s pomočjo nadzorovanega podhlajanja bolnikov po oživljanju (6). Metodo
so v letu 2003 začeli uporabljati v bolnišnicah v Sloveniji. V opazovanem obdobju smo začeli uvajati
inducirano hipotermijo že na terenu neposredno po uspešnem oživljanju. V tem obdobju je bilo na
terenu ohlajanih 71 (11%) bolnikov po uspešnem oživljanju. Le ti so imeli statistično pomembno
večje preživetje od neohlajanih bolnikov (tako glede na ROSC kot tudi glede na odpust iz bolnišnice).
Če pogledamo absolutno število bolnikov, ki so bili v povprečju letno odpuščeni iz bolnišnice v
obdobju 2005-2010, vidimo, da se je njihovo število povečalo v primerjavi z obdobjem 1999-2000.
Ravno tako se je povečalo absolutno število bolnikov, ki so bili v povprečju letno odpuščeni iz bolnišnice
z CPC oceno 1 ali 2, število bolnikov z CPC oceno 3 ali 4 ob odpustu pa se je zmanjšalo. Iz tega lahko
sklepamo, da smo učinkovitejši.
Če pa pogledamo ROSC (delež oživljanih bolnikov, pri katerih smo dosegli stabilno cirkulacijo) in delež
oživljanjih bolnikov, ki so bili odpuščeni iz bolnišnice, pa vidimo, da so ti deleži manjši kot v obdobju
1999-2000. Razlogi za to so najverjetneje številni:
•
Očitno je, da so imeli zdravniki pri odločanju o začetku oživljanja v opazovanem obdobju »nižji prag«.
Oživljati so začeli bistveno več bolnikov v asistoliji in PEA-i kot v obdobju 1999-2000 (delež bolnikov,
kjer je bila ob prihodu ugotovljena VF/VT brez pulza, je v opazovanem obdobju znašal 30.2%, v
predhodnem obdobju pa 41.4%). Začeli so oživljati bistveno več bolnikov, pri katerih je nastopil srčni
zastoj brez prič (19.6% bolnikov, v predhodnem obdobju 15%). Presenetljiva je tudi najvišja starost
oživljanega bolnika – 98 let.
•
Dejstvo je, da se je v tem obdobju na Splošni nujni medicinski pomoči zdravniška ekipa precej
pomladila. Prišli so mladi, zagnani zdravniki, ki se bistveno hitreje odločijo za reanimacijo, kot pa so
se pred leti njihovi starejši kolegi.
Do'stlaringiz bilan baham: 
