International symposium on emergency medicine

Zaključek
Ker v intervencijah po nesrečah v plazovih poleg članov gorskih reševalnih služb včasih sodelujejo
tudi člani drugih služb NMP, je prav, da slednji poznajo osnove poteka intervencije in doktrino triaže ter
oskrbe zasutih. 
Literatura
1.
Boyd J, Haegeli P, Abu-Laban RB, Shuster M, Butt JC. Patterns of death among avalanche fatalities: a 21 year
review. CMAJ 2009; 180: 507-12.
2.
Brugger H, Etter HJ, Boyd J, Falk M. Causes of death from avalanche. Wilderness Environ Med 2009; 20: 93-6.
3.
Brugger H, Durrer B, Adler-Kastner L, Falk M, Tschirky F. Field management of avalanche victims. Resuscitation
2001; 51: 7-15.
203
URGENTNA MEDICINA - IZBRANA POGLAVJA 2010
Medicinske komisije Mednarodne zveze gorsko reševalnih organizacij (ICAR MEDCOM) (3). V ICAR
MEDCOM doktrino dopolnjujemo na podlagi raziskav in terenskih izkušenj (6). 
Osnove triaže in oskrbe zasutih pod plazom
Ko zasutega pod plazom odkrijemo, največkrat s pomočjo elektronskih pripomočkov, plazovnih psov
ali s sondiranjem, je nujno, da čim prej nežno in previdno odkopljemo glavo in prsni koš ter skušamo
ugotoviti morebitno prisotnost zračnega žepa. Zračni žep je votel prostor okoli ust in nosu, ki je lahko
različno velik, poleg časa zasutja pa predstavlja ključni podatek za triažo in nadaljnje ukrepanje. Prisoten
zračni žep namreč kaže na to, da je ponesrečeni po zasutju še dihal, kar pomeni, da se ni takoj zadušil.
Ker ga je pogosto težko oceniti, predlog najnovejših smernic enakovredno upošteva prehodnost
(nezamašenost) zgornjih dihalnih poti (6). Sledi poenostavljen opis algoritma za oskrbo zasutih v plazu
(3, 7):
Po izkopanju glave in prsnega koša zasutega se prisotno medicinsko osebje, ob njihovi odsotnosti pa
del reševalcev ali očividcev takoj usmeri/jo v oskrbo ponesrečenega, ostali pa nadaljujejo z
izkopavanjem ostalih delov telesa zasutega in/ali drugih zasutih. Iz dihalne poti odstranimo sneg in
druge tujke, sprostimo dihalno pot in preverimo stanje zavesti, dihanje, cirkulacijo in očitne hude
poškodbe. Če ni znakov življenja in je od zasutja minilo manj kot 35 minut, takoj začnemo z oživljanjem
ne glede na prisotnost zračnega žepa. Z oživljanjem po možnosti začnemo še preden je zasuti dokončno
izkopan. Skrbimo, da se dodatno ne ohlaja in upoštevamo možnost pridružene poškodbe vratne
hrbtenice. Ob prisotnem zračnem žepu po potrebi oživljamo tudi, če je od zasutja minilo več kot 35
minut. Pogosto ni temeljna grožnja zadušitev pač pa podhladitev. Upoštevajmo: noben podhlajen, zasut
v plazu s prisotnim zračnim žepom ni mrtev, dokler ni ogret in mrtev! Oživljanje izvajamo v skladu s
smernicami za oskrbo podhladitev na terenu (8). Nujen je transport v bolnišnico, ki ima možnost
ogrevanja z zunajtelesnim obtokom. Med transportom izvajamo neprekinjeno oživljanje. Če zračnega
žepa ni, so možnosti preživetja bistveno manjše. V primeru z življenjem nezdružljivih poškodb ne
oživljamo.
Če je ponesrečeni nezavesten in diha, mu damo kisik, stabiliziramo vratno hrbtenico, spremljamo EKG,
temperaturo jedra telesa, uvedemo intravensko kanilo, damo po možnosti toplo infuzijo, ga ustrezno
imobiliziramo in preprečujemo nadaljnje ohlajanje ter ga poskušamo počasi ogreti (toplotna izolacija,
grelne odeje in infuzije…). Izogibamo se grobim gibom, naglim in nepotrebnim premikom, ki lahko
povzročijo smrt zaradi »afterdrop fenomena« ali fibrilacije prekatov. Obvezno je stalno spremljanje in
nadzor.
Če je ponesrečeni pri zavesti in je temperatura v sluhovodu vsaj 32°C, lahko pije tople sladke napitke,
če požira brez težav . Pomirimo ga, zamenjamo mokra oblačila s suhimi, mu damo po potrebi kisik in ga
oskrbimo glede na poškodbe in simptome. Sodi v bolnišnico na opazovanje. Med transportom je
potreben nadzor in zaščita pred mrazom, vetrom.